Čičerika se zelo veliko uporablja v vegetarijanski prehrani kjer se lahko uporablja v različnih jedeh. Čičerika je v kulinariki še posebej prisotna v kuhinjah severne Afrike, Bližnjega vzhoda, Turčije in Indije ter v sredozemskih državah. Čičerika spada med stročnice. Njena semena so podobna soji ali posušenemu grahu. Čičerika je svetlo rjave barve in se zelo veliko uporablja pri pripravi enolončnic ali kot dodatek drugi zelenjavi in za pripravo zelo okusnih namazov in drugih jedi.
Čičerika je zaradi kremaste strukture in orehovega okusa, kot že rečeno, zelo primerna za pripravo namazov. Med najbolj znanimi namazi iz čičerike je humus. Čičerike bi naj izvirala iz zahodne Azije. V Evropo so jo prinesli Turki, ki ji pravijo nohut. Poznali so jo tudi stari Rimljani, ki so čičeriko kuhali, cvrli ali pa mešali z drugimi stročnicami, še posebej z grahom.
Čeprav je čičerika v svetu razširjen na skoraj vseh celinah, se večinoma goji v Aziji (Indija, Pakistan, Kitajska, Afganistan, Iran, Sirija). V Evropi se najbolj uporablja v Španiji. V nekaterih državah iz čičerke meljejo moko, ki jo nato pomešajo s pšenico ali uporabijo kot nadomestek kave. Najbolj priljubljena orientalska specialiteta iz čičerike so pražena semena, ki jih grizejo kot kokice ali bučna in sončnična semena.
Čičeriko lahko pripravimo tudi z zelenjavo ali curry omako ali pa jo postrežemo kot solato. Čičerika je zelo dober vir železa, tudi kuhana čičerika vsebuje dvakrat več železa kot enaka količina mesa. Vsebnost kalcija, magnezija in kalija v listih čičerike je večja kot v špinači in zelju. V trgovinah lahko običajno kupimo posušeno (dehidrirano) čičeriko, lahko pa jo kupimo tudi v pločevinki, pripravljeni za uživanje brez priprave. Čeprav je zelo redka, je mogoče kupiti tudi svežo čičeriko. Čičerika je stročnica polna energije. Bogata je z vitamini in minerali. Veliko nutricionistov je mnenja, da je čičerika boljša izbira celo kot meso. Čičerika je manj kalorična in vsebuje skoraj toliko beljakovin kot meso.